Četrtek, 26. februar 2026

Leta 2002 smo takrat še pri Založbi kaset in plošč RTV Slovenija v sodelovanju s športnim programom Radia Slovenija izdali spominski dvojni CD radijskih prenosov Francija Pavšerja z naslovom Poslušaj, playboy!*, zdaj pa je ta na voljo na pretočnih platformah. Na njih boste našli izbor najboljših odlomkov iz bogate radijske zapuščine skoraj štirih desetletij radijskega dela tega slovenskega športnega novinarja, ki je poročal s kar petnajstih olimpijskih iger, kar je verjetno še vedno rekord med slovenskimi športnimi novinarji, oglašal se je z različnih celin in pretaknil tudi skoraj vsak kotiček v Sloveniji. 111 minut besed osvežuje spomin na čase, ko je bil Pavšer eden tvorcev smučarske evforije in je bilo alpsko smučanje kultni šport v Sloveniji. Pavšer je bil raznovrsten novinar, ki je resda najbolj zaslovel z doživetimi prenosi tekem alpskega smučanja, vendar pa je slikovito poročal tudi o atletiki, kolesarstvu, namiznem tenisu, planinstvu in alpinizmu. Poleg športnih prenosov različnih športov so zbrane tudi odlične reportaže (posebno mesto ima "Pavšerjev očak" Triglav), pa pogovori s športniki in ostri komentarji. Svoja poglavja imajo trije velikani slovenskega športa, s katerimi je bil Pavšer dolga leta sopotnik na športnih prireditvah: Brigita Bukovec, Leon Štukelj in Bojan Križaj. Pavšer je dal pobudo za kopico radijskih tehničnih podvigov: tako je že v letih od 1964 do 1966 izpeljal prvi prenos s Triglava, Kredarice in celo iz letala. V časih, ko je prekrižaril svet in se oglašal z različnih koncev sveta, so imeli mnogi drugi radijski novinarji še vedno strah pred poročanjem s terena v živo, zato je prenašal tudi parade, vojaške manevre in Titove govore. V Wellsovi radijski igri Vojna svetov je nastopal kot reporter, zaradi svoje markantne osebnosti pa je dobil svoje mesto tudi v oddaji Radio Ga Ga, kjer ga je oponašal Sašo Hribar. Pavšer je predvsem poročal o drugih ljudeh, v arhivu pa se je nabralo tudi nekaj posnetkov za njegov avtoportret.

Pavšer je bogatil radijski program in arhiv vse od leta 1962, ko se je zaposlil na tedanjem Radiu Ljubljana, kjer je po dobrih 35-ih letih napornega dela pred mikrofonom tudi dočakal upokojitev, le da se se je radio vmes preimenoval iz Radia Ljubljana v Radio Slovenija. Kljub upokojitvi pa je ostal zvest poročanju in komentiranju prek mikrofona vse do zadnjih dni. Osrednji avtor dvojne zgoščenke je bil njegov sin Franci Pavšer ml., režirala sta skupaj Grega Tozon in Franci Pavšer ml., tonski mojster tega projekta je bil Janez Podlesnik, ovitek pa je oblikoval Rajko Blaško.

Drugi o Pavšerju

Bojan Križaj: "Eno najlepših daril, ki sem jih dobil ob koncu športne kariere, je bila kaseta Pavšerjevih radijskih posnetkov mojih tekmovalnih voženj. Ob poslušanju so mi prišle solze v oči."

Jure Košir: "Ko sem imel prvič intervju s Francijem Pavšerjem, sem v sebi začutil strahospoštovanje do njega."

Tone Vogrinec: "Z neverjetnimi besedami in s svojim žametnim glasom je znal v slovenske domove prenesti dogajanja na smučiščih. Poznam veliko ljudi, ki so dolga leta gledali TV sliko, poslušali pa radijski prenos Francija Pavšerja."

Zvone Zanoškar: "Imel je ostro besedo in je vsakemu vse povedal."

Brigita Bukovec: "Spominjam se ga po njegovih humorističnih pogovorih z nami med potovanji. Zame ni bil le radijski novinar, ampak tudi prijatelj."

Zoran Thaler: "Ko sem bil majhen, sem si želel, da bi bil Franci Pavšer."

Franci Pavšer

(25. 6. 1938 - 3. 12. 2000)

Rodil se je v Splitu, sin Štajerca in Dolenjke, zaradi očetovega poklica žandarmerijskega častnika je prva leta preživel v Dalmaciji. Po koncu druge svetovne vojne se je družina vrnila v Slovenijo, v Žiče pri Slovenskih Konjicah. Na gimnaziji v Celju je igral košarko. Prelomno leto je bilo 1954, ko je imel že pri svojih petnajstih letih objavljeno prvo uganko, tedaj je napisal tudi prvi članek in se včlanil v Planinsko zvezo Slovenije. V študentskih letih v Ljubljani se je preživljal s sestavljanjem ugank, zank in križank ter napisal tudi kakšno novičko za Slovenskega poročevalca. Prebil se je med vodilne slovenske ugankarje tistega časa. Svoje uganke je objavljal v nekdanjem samostojnem listu "Kaj veš, kaj znaš" in v prilogi Tovariša, v Delu, Kmečkem glasu, Vzajemnosti … Sestavil je prvo skandinavsko križanko v Sloveniji. Poleti 1962 je bil med več kot stotimi kandidati edini izbran na avdiciji športnega uredništva Radia Ljubljana, kjer se je oktobra zaposlil. Že 1962 je poročal o smučarskih tekih, nato leta 1964 prvič s tekem alpskega smučanja in smučarskih skokov. Izpeljal je nekaj pionirskih, tehnično izredno zahtevnih podvigov: 23. avgusta 1964 je imel prvi radijski prenos z vrha Triglava, leta 1966 pa še s Kredarice in iz letala. Februarja 1968 je prvič odpotoval na olimpijske igre v Grenoble, do Atlante 1996 je nanizal kar petnajst olimpijskih iger: zapored osem zimskih ter sedem poletnih iger. Največ je poročal o alpskem smučanju, planinstvu, atletiki, kolesarstvu, namiznem tenisu in športnem letalstvu. Od 1972 je bil kar 12 let urednik športnega uredništva tedanjega Radia Ljubljana. Bil je pobudnik izdaje kaset s slovenskimi planinskimi pesmimi in recitacijami, zbral in uredil je gradivo za štiri kasete. Ob prvih slovenskih smučarskih zmagah je bil glavni avtor kopice smučarskih almanahov (Hop Hop, Hura naši ipd.), ki so izhajali skoraj desetletje. Po njegovi zamisli so nastale prve televizijske križanke v Sloveniji, ki jih je tudi sam sestavil. Od 1982 do 1986 je bil dva mandata predsednik Društva športnih novinarjev Slovenije. Leta 1984 je izdal "Veliko knjigo križank" s približno 400 ugankami in križankami. Po dobrih 35 letih napornega novinarskega reporterskega dela se je februarja 1998 upokojil, a še naprej občasno komentiral dogodke prek mikrofona.

Priznanja in nagrade

Zlati častni znak Planinske zveze Slovenije – za posebno zaslužno in uspešno delo v planinski organizaciji, 1978

Nagrada za kratko poročilo v kategoriji informativnih oddaj na Tednu Jugoslovanske Radiotelevizije, Ohrid 1977

Radijski viktor za leto 1981, kot edini športni novinar doslej

Nagrada sklada Toneta Tomšiča – za pomemben prispevek k napredovanju slovenskega novinarstva – Društvo novinarjev Slovenije (1983) – to najvišje novinarsko priznanje v Sloveniji je prejel kot edini športni novinar doslej

Plaketa RTV Ljubljana – za zasluge pri razvoju radiotelevizije v SR Sloveniji (1983)

Radijski viktor za leto 1984, drugi Pavšerjev viktor

Zlati znak telesnokulturnih organizacij Jugoslavije

Nagrada za igralskega debitanta v kategoriji radijskih iger za odrasle na Tednu Jugoslovanske Radiotelevizije, Ohrid 1990

Bloudkova plaketa – državno priznanje za delo in dosežke v športu in telesni kulturi v Sloveniji – za življenjsko delo na področju športnega novinarstva

Zlati mikrofon Mirka Strehovca za reporterske dosežke – za življenjsko delo na področju reporterstva v Sloveniji, 1997

Spominska plaketa Planinske zveze Slovenije – za prizadevno novinarsko spremljanje planinstva, 1998

Deček s piščalko – kipec Kalinovega pastirčka – najvišje priznanje RTV Slovenija – za dolgoletno ustvarjalno delo na področju novinarstva,1998

Nagrada Marjana Rožanca – za posebne dosežke na področju športa in športnega novinarstva - Mesto Ljubljana, 1998

Priznanje Atletske zveze Slovenije – za izčrpno in korektno poročanje o atletskih dogodkih, 1999

*S tem nazivom je Pavšer zelo rad nagovarjal svoje prijatelje in znance. Večini moških je ta nadimek godil, nekateri so se nelagodno namrščili, vsi pa so se po nekaj stavkih muzali. Ženskam vseh starosti pa je ob srečanjih zaklical: "Poslušaj, mlada dama!", kar je navduševalo zlasti zrele dame. Franci je možakarje okrog sebe pogosto poimenoval kar Jože in velikokrat se je v kakšni prijetni družbi zgodilo, da so se začeli vsevprek klicati Jože in tako so vsi kmalu postali Jožeti, s Francijem vred.